Miha se je že zelo zgodaj srečal z odrom in prireditvami, saj je bil pri šestnajstih dečko za vse, od scenskega do lučnega mojstra. Z zaslužkom za odrom si je plačeval znanje za oder in preplesal kar nekaj plesnih šol, od Bolera, prek Fredija do Urške in Kazine, ki je bila zadnja, dokler ni začutil, da je čas za pravo svobodo. Plesal je tudi vse plesne stile, celo balet pri Maritzi Galas, in z navdušenjem poudarja, da ima samo zaradi nje tako dobro plesno podlago. In potem se je 13. septembra 2003 zgodila Siddharta. »To je bil moj življenjski projekt. Ne vem, ali se bo še kdaj ponovil. Mogoče spet z njimi 2009, ne vem. Takrat sem prvič doživel 30-tisoč glavo množico, ki gleda in posluša ples. Uspelo mi je združiti najboljše mlade slovenske plesalce in koreografe ne glede na pripadnost plesnim klubom ali šolam. Koreografijo sem prvič imel zapisano na papirju, člani benda so jo pregledali in odobrili. Bil je neverjeten entuziazem, finance niso bile pomembne, vsi so si želeli biti del tako pomembnega projekta. Ko se nam je Tomi Meglič zahvalil, sem vedel, da so takrat res vsi izvedeli zame in za naš ples. Zdaj nisem več prepričan, da bi mi to uspelo. Vse preveč je vprašanj, koliko časa, koliko denarja.«