televizije nastala desničarska, se je uštel. Javni medij namreč ne sme ustrezati samo eni politični opciji, ampak mora biti odprt za vse. Vem za primer iz devetdesetih let, ko je predstavnik zveze borcev pred objavo prispevka o prikritem povojnem grobišču gradivo pregledal in odobril. Kaj takega se danes ne more več ponoviti. V mesečniku Ampak ste bili kritični do vnovične izvolitve Grege Repovža za predsednika Društva novinarjev Slovenije. Je res, da se pripravlja ustanovitev alternativnega novinarskega društva? Za to se zavzemam že vrsto let. Pred referendumom o RTVS se nas je že zbralo nekaj novinarjev iz različnih medijev in skupaj smo oblikovali izjavo, s katero smo javno izrazili, da se s političnim udejstvovanjem društva novinarjev ne strinjamo in se od njega distanciramo. Žal pa se potem kar nekaj tistih, ki so oblikovali izjavo, ni hotelo izpostaviti in so svoje podpise umaknili. Sicer jih povsem razumem, saj sem tudi sam po objavi izjave doživel močno šikaniranje s strani vodstva moje novinarske hiše. O naši izjavi mediji niso veliko poročali, čeprav jo je podpisalo več kot 30 novinarjev. Novinarji Ognjišča, Družine, Maga in Demokracije so v svobodni Sloveniji še vedno drugorazredni in stigmatizirani. Velikokrat sem že poudaril, da bi morali ustanoviti društvo neodvisnih novinarjev, kar si posebej po zadnjih politično angažiranih izjavah predstavnikov novinarjev želi čedalje več novinarskih kolegov. Naj poudarim tudi, da Društvo katoliških časnikarjev, ki obstaja že dolgo vrsto let, praktično ne deluje in prepušča ves prostor novinarjem, ki se s polnimi denarnicami še vedno borijo zoper „razredne sovražnike“. Absurdno pa je, da so novinarji, ki zagovarjajo krščanske vrednote, nezaželeni tudi v medijih, ki v očeh levice veljajo za desne. 5