»Ali veste, kako dolgo si sedemdesetletnik sezuva nogavice?« Banalno vprašanje je zastavil svojim kolegom zdravnikom akademik in zaslužni profesor dr. Matija Horvat, specialist za srce. Za slovenskega zdravnika, ki ima v povprečju samo sedem minut za enega bolnika, predolgo, je kar sam odgovoril. In vendar bi moral zdravnik pregledati bolnika, predvsem starega, vsakič od glave do peta. Starostnik, ki je v depresiji, je debel, premalo telesno aktiven, ima bolezni sklepov, dihal in še katero, lahko kaže bolezenske znake za bolezni srca, čeprav njegovo srce ni bolno. Zdravnik se mora odločiti, katera bolezen ga najbolj ogroža. Toda najpomembnejši diagnostični postopek, anamneza, je v praksi najbolj zanemarjen, ugotavlja prof. Horvat. Zdravniki se zatekajo raje k raznim diagnostičnim pomagalom, kot so rentgenska slika, elektrokardiogram, ultrazvok srca in drugi, a so pogosto razočarani. Vsi ti diagnostični postopki jim celotne slike o bolniku, ki bi jo lahko dobili ob dobrem fizičnem pregledu bolnika in pogovoru z njim in svojci, ne dajo, je mlajšim kolegom polagal na srce prof. Horvat. Del krivde nosimo seveda tudi bolniki, ki v ordinaciji zahtevamo vsemogoče preiskave in smo nezadovoljni, kadar jih zdravniki ne predpišejo, temeljitega pregleda pa od zdravnika ne zahtevamo. »Nenavadna in neživljenjska je navada, da pri otrocih vsaj do desetega leta redno jemljemo heteroanamnezo [se pogovarjajo s svojci, op. a.], pri starih bolnikih pa na to pozabljamo. Prepričan sem, da je avtoanamneza [bolnik sam opiše znake bolezni, op. a.] pri povprečnem šolarju do desetega leta bolj uporabna kot pri povprečnem starcu po sedemdesetem letu,« je pojasnjeval prof. Horvat. Tega bi se morali zavedati tudi svojci in ostarelega bolnika spremljati k zdravniku.