Evropska značilnost zdravstvenih sistemov je tudi tesno sodelovanje zdravnikov na vseh ravneh. Ker je osnovno zdravstvo temelj vsakega zdravstva, bi bilo morda koristno, da bi vsaj v tem posnemali evropsko ravnanje. Tam komunikacija med zdravniki ne poteka samo prek napotnic, ampak zdravnik napiše najpomembnejše ugotovitve kliničnega pregleda, priloži rezultate preiskav in bolniku tudi zagotovi datum in uro pregleda pri specialistu, kar je za hitro, pravilno in racionalno obravnavo izjemno pomembno. Žal pa je pri nas tak način dela bolj izjema kot pravilo. Saj veste, kako je. Napotnica, ki je pogosto pomanjkljivo izpolnjena, potem pa naj se znajde bolnik pač sam, kakor ve in zna. Zmotno je prepričanje, da smo za tak način dela odgovorni zgolj zdravniki, čeprav je res, da bi lahko storili več, kot le napisali napotnico. Pogosto slišim izgovore, češ saj sem bolnika napotil naprej. Toda ko bolnik vstopi v zdravstveni sistem, je dolžnost vsakogar, da naredi zanj vse, kar lahko, in to je problem, ker tako ne ravnamo. Dnevno imam opravka z bolniki, ki so poslani na specialistični pregled, ne da bi jih napotni zdravnik sploh pregledal, saj je včasih to več kot očitno. Izgovor, da ob obilici bolnikov preprosto ni mogoče klinično pregledati bolnika, ne vzdrži nobene strokovne presoje, ker se to ne sme dogajati. Res pa je, da s(m)o po nepotrebnem preobremenjeni z administrativnim delom, kot je pisanje bolniških listov bolnikom vsak mesec, kjer je očitno, da bo bolniška odsotnost trajala dlje, ali pa pisanje receptov za zdravila, ki jih mora bolnik jemati do konca življenja (npr. inzulin).