Bil je lep jesenski dan. Avto sem odpeljala na servis. Povedali so mi, da bo treba počakati nekaj ur. Nisem vedela, kaj bi v tem času počela. Pot me je za kratek čas zanesla v mesto, potem pa sem se vrnila v bližino delavnic. Čas mi je tekel tako počasi. Kratkočasila sem se z opazovanjem prihodov in odhodov vlakov na kandijsko postajo. Radovednost me je pripeljala do perona in čakalnice. Pred njo je stalo nekaj žensk. Po govorici sodeč, so bile Belokranjke. Z velikim zanimanjem so poslušale gospo srednjih let, ki jim je razlagala, kako je bilo na pregledu želodca in kako je ona vse hrabro prestala. Nekaj časa sem jih poslušala, potem pa sem sedla na klop k mladi Romkinji. Roke tiščala v žepe, oblečena je bila v rožnato krilo in rdečo vetrovko ter obuta v škornje.