V Washington sem potoval zaradi povabila prof. Duboisa, da lahko nekaj svojih poskusov v zvezi z gastritisi izvedem na njegovih opicah. Ponudba se mi je zdela zanimiva zato, ker sem se nadejal, da bo mogoče potek gastritisa pri opicah spremljati mnogo bolj natančno, kot pri ljudeh. Pri ljudeh je nasplošno precej težavno preučevati potek bolezni, zlasti to velja v primeru blažjih, manj dramatičnih obolenj kot je gastritis. Gastritis je vnetje želodčne sluznice. Za raziskave vzrokov gastritisa je od bolnikov mogoče dobiti košček želodčne sluznice ob začetnih pregledih, ko se postavlja diagnoza. Nato bolniki dobivajo zdravila in po prenehanju želodčnih težav sledi ponovni pregled želodca,s katerim je mogoče potrditi ali zanikati, da je bolezen dokončno odpravljena. Kakršnokoli raziskovanje na ljudeh je omejeno na omenjeni dve preiskavi, kajti sleherni poseg na človeku mora biti izključno v njegovo osebno korist. Povsem etično nesprejemljivo je namreč delati posege, katerih smisel bi bila zgolj raziskovalna korist, ne pa osebni, dejanski interes človeka - bolnika.