Nad Cuzcom, nekdanjo prestolnico inkovskega kraljestva, je že vstalo jutro, sončno in toplo. S kavo, mešanico gostega kavnega koncentrata in vroče vode, ki si jo postrežeš kot malinovec, sem preganjal mačka - posledico inkovskih 'prednovoletnih' praznovanj. Začetek velikega slavja Inti Raymi, festivala, s katerim potomci Inkov v Cuscu in njegovi bližnji in daljni okolici proslavljajo začetek inkovskega novega leta, ki je ob sončnem vzhodu potekalo v sončevem templju Coricanchi, nekoč 'oblečenem' v tono in pol čistega zlata, sem seveda že zamudil. V naglici sem zato pohitel na naslednjo postajo inkovske procesije, na glavni trg Plaza del Armas. Čeprav je bil ta skoraj prazen, so bili balkoni gringo pubov, od koder je bil najlepši razgled, že nabito polni zvedavih bledoličnikov, ki so s fotoaparati v rokah nestrpno pričakovali prihod velikega Inke. Še preden sem si pribojeval prvo vrsto v 'parterju', se je na trg usula množica ljudi znamenje za skorajšnji prihod procesije. Napetost je bila na vrhuncu, nato pa je vse utihnilo. Iz sosednje ulice so se začeli razlegati zvoki bobnov in piščali. Prej mirno čakajoče občinstvo se je začelo prebijati v ospredje in kar na lepem sem se znašel v sendviču med nestrpnimi domačini za sabo in nervoznim policajem (z eno roko na pištoli) pred sabo. Iz temne ulice se je pojavil prvi Inka, ogrnjen v živo rdeče ogrinjalo, za njim pa se je valila reka mavričnih ljudi - glasbeniki na piščali, bojevniki, 'sončne device' z daritvami bogu Soncu, pa hitri chaskiji, poštarji, ki so lahko nekoč kraljevo sporočilo v osmih dneh prenesli z enega konca kraljestva na drugega (razdalja Stockholm-Atene!). Za njimi so stopali predstavniki štirih Suyev, pokrajin Tiwantisuya - inkovskega kraljestva, med katerimi so bili daleč največ pozornosti deležni predstavniki Antisuya-amazonske džungle. Na glavah so imeli velike bele perjanice, na sebi bore malo oblačil in čudovite 'tetovaže' na zlato rjavi koži. Sledila sta jim kraljica - Mamma Ocllo - ki so jo njeni podaniki prinesli na srebrnem prestolu, ter na zlatem prestolu vrhunec avtoritete, moči in modrosti veliki kralj. "Inka! Inka!" so začeli v ekstazi rjoveti gledalci. Dobil sem občutek, da sem se vrnil petsto let v preteklost. Zdelo se mi je, da pred mano stoji pravi, legitimni kralj tega ljudstva. Ko mi je pomahal, sem tudi sam, povsem nehote, zaklical njegovo ime.