Leto in pol po koncu vojne Milošević naredi strateško napako, ko razpiše zvezne in neposredne predsedniške volitve. Osemnajst opozicijskih strank, zbranih v koalicijo DOS, za svojega kandidata izbere Vojislava Koštunico, in ta se izkaže za popolnoma odpornega proti vsem medijskim napadom vladajočega režima. Ker je edini pomembnejši politik, ki ni nikoli trgoval z Miloševićem, uživa zaupanje ljudi. Beograjska Politika zaman pisari, da ima »mačkar« Vojislav osemnajst mačk in ogromno ljubic. »Imam dve mački in enega psa. Živijo složno. Nobeden nima rodovnika,« odvrne na obtožbe Vojislav. V volilni kampanji mediji poudarjajo Vojislavovo nepodkupljivost, poštenost, zvestobo načelom in skromno življenje. »Dajem besedo, da se bom v skladu z božjimi in človeškimi zakoni potrudil spremeniti našo državo in da ne bom dopustil, da me oblast spremeni,« konča svoj govor na predvolilni konvenciji DOS-a. »On je naš človek, pošten in skromen kot mi, samo pametnejši,« Vojislava opiše neki taksist iz Valjeva. Vojislav prekrižari vso Srbijo. Povsod ga pričakajo množice. Vsi mu prijazno svetujejo, kako naj prepreči volilno krajo in kje naj bo previden na poti. Ker nima osebnega stražarja, povsod, kamor pride, ljudje trdijo, da ga »varuje vse mesto«. Policisti ga pozdravljajo z »gospod predsedniški kandidat«. »Govorite kakor moji profesorji. Morali se boste malce prilagoditi,« mu pokroviteljsko svetuje neki študent, Vojislav pa vse pripombe sprejema z nasmeškom.