Zasedanja Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke imajo letos neko posebnost. Skorajda ne minejo brez nasilnih demonstracij, ki se jih udeležujejo različne skupine, od borcev proti nošenju krzna do tistih za zaščito amazonških Indijancev. Obmetavanje s kamenjem in razbijanje kot način boja proti globalizaciji sta seveda precej vprašljivi metodi, vsi v en glas pa poudarjajo, da je glavni krivec za vedno večje razlike med bogatimi in revnimi ravno prevelika globalizacija. Revnejši postajo revnejši, bogati bogatejši. Eden glavnih vzrokov za proteste so tako imenovani sweatshopi, delavnice, v katerih delajo tudi otroci sedem dni na teden, in to več kot 14 ur na dan. Vse sicer spominja na tiste znane slike iz začetkov industrializacije v zgodovinskih učbenikih, ko so bili takšni primeri vsakdanjost tudi v razvitem zahodnem svetu. Toda preživeti je pač treba. Večina multinacionalk obstoj sužnjelastniških delavnic seveda zanika, vse skupaj pa je kot naročeno za delo raziskovalnih novinarjev. Ko so na Švedskem predvajali dokumentarec o delavnicah, kjer delavci po Daljnem vzhodu za manj kot dolar na dan izdelujejo razne predmete za Ikeo, so vodilni delavci kljub predvajanim posnetkom zanikali kakršnokoli povezavo z njimi. Nov udarec pa so zadali britanski novinarji, ki so razkrili obstoj šivalnic v Kambodži, kjer 12-letne deklice šivajo izdelke za svetovnega športnega velikana Nike in mega jeans firme Gap. Reakcije so bile različne. Nike se je sprenevedal, da bo pač takšne deklice najprej poslal v šolo in jih pozneje zaposlil, pri Gapu pa so dejali, da če so premlade, jih bodo pač odpustili, ker pač nikogar ne silijo, da bi delal za njih. Sicer pa je na seznamu izkoriščevalcev otrok tudi znameniti Tommy Hilfiger, ki je med drugim oblikoval kombinezone letošnjega svetovnega prvaka v F1 ferrarija …