Sicer pa je morda širše manj znano, da zgodovina postopka oploditve z biomedicinsko pomočjo, ki so jo najprej preskušali na živalih, sega precej daleč v preteklost. Kot pojasnjuje dr. Irma Virant - Klun, sta prve poskuse pri človeku, leta 1944 opravila znanstvenika Rock in Menkin, ki sta med kirurškim posegom z laparotomijo med 10. in 12. dnem cikla ženski iz jajčnika odstranila jajčne celice in jih 72 ur inkubirala v njenem serumu. Nato sta jajčne celice pri sobni temperaturi izpostavila določeni količini semenčic v posebni »lockejevi« raztopini. Sledil je Shettles, ki mu je leta 1955 uspelo in vitro, se pravi v umetnih pogojih razviti oplojeno žensko jajčno celico do razvojne stopnje morule, to je 32 celic. Slednjo je pripravil za prenos v maternico, vendar tega ni opravil zaradi nasprotovanja predstojnikov. Leta 1963 je fiziolog Robert Edwards pričel z raziskavami na človeških jajčnih celicah in leta 1965 objavil svoj prvi članek o in vitro dozorevanju človeških jajčnih celic. Te je pridobival iz jajčnikov pri kirurških posegih zaradi različnih vzrokov in v različnih fazah menstruacijskega cikla. Uporabil je le večje folikle iz jajčnika, iz katerih je izoliral jajčne celice in jih prenašal v gojišče z različnimi dodatki. Prvi poskus zunajtelesne oploditve pri človeku je Edwards opravil leta 1966 z jajčnimi celicami, ki jih je dozoreval v pogojih in vitro in jim dodal dvakrat sprane semenčice dokazano plodnih moških. Hkrati je leta 1964 Doniniju uspela ekstrakcija humanih monopavzalnih gonadotropinov iz urina pomenopavzalnih žensk, kar je predstavljalo temelj za uporabo spodbujevalcev ovulacije v vsakdanji klinični praksi pa tudi v poskusih zunajtelesne oploditve.