Diagnoza je znana že nekaj let. Zdravstveni sistem že dolgo funkcionira po inerciji, posamezni dogodki pa njegovo delovanje še dodatno pretresajo. Izvirni greh je star 14 let, saj smo leta 1992 »postavljali zakonodajne temelje« in uvedli mešani zdravstveni sistem. Nobenemu ministru za zdravje, pa se jih je v teh letih zamenjalo že pet zelo različnih političnih provenienc, ni uspelo predlagati takšne zakonodaje, ki bi transparentno uredila razmerje med javnim in zasebnim, med zdravniki, zaposlenimi v javnih ustanovah, in koncesionarji. 20 odstotkov najbolj podjetnih, morda tudi najbolj izmučenih od nelogičnosti javnega sistema, je v teh letih postalo zasebnih izvajalcev javnega zdravstvenega sistema. Pogovori o pravem razmerju med izvajalci znotraj javne zdravstvene službe se še niso prav začeli, ko v ospredje že sili ugotavljanje učinkovitosti in kakovosti enih in drugih zdravnikov. Racionalno obnašanje se seveda pričakuje tudi od vodstev bolnišnic. Samo Fakin, generalni direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, je pred časom dejal, da bi s podjetizacijo bolnišnic – za porabo denarja bi bili odgovorni tudi predstojniki oddelkov – privarčevali veliko javnega denarja, namenjenega zdravstvu. Celo predsednik Fidesa Konrad Kuštrin opozarja, da so zdravstvene ustanove slabo organizirane in nepregledno financirane. Po nekaterih podatkih naj bi bilo tako »izgubljenih« kar 100 milijonov evrov. Nasprotno pa bolnišnice, na primer UKC Ljubljana, trdijo, da zaradi ukrepov racionalizacije že škodujejo razvoju medicinske stroke in oskrbi bolnikov. Sistemu financiranja, prav tako iz leta 1992, se je včeraj odločno, prvič v zgodovini samostojne države, uprl svet kakšnega javnega zavoda. Tudi zato, ker splošnega dogovora za leto 2008, v katerem partnerji v zdravstvu določijo obseg in način delitve denarja v zdravstvu, vlada ni sprejela do 31. marca, kot bi ga morala, in zato še vedno, denimo, niso začeli izvajati preventivnega programa Svit. Odločitev sveta je v takšnih okoliščinah edina odgovorna, čeprav je nenavadno, da so se proti vladni zdravstveni politiki postavili prav vladni predstavniki. So torej predstavniki pozicije postali tudi njeni najhujši kritiki ali je zdravstveni sistem zabredel res tako daleč, da celo oni pomagajo potiskati navzdol drveči voz, ki naj se čim prej raztrešči? Obstaja še tretja možnost: odločen pritisk na zdravstveno blagajno in poseg vanjo. Ta je precej verjetna, saj Janeza Remškarja, predsednika sveta UKC Ljubljana in generalnega direktorja direktorata za zdravstveno varstvo na ministrstvu za zdravje, »avtonomnost ZZZS počasi moti«.