Gre za sistem, v katerem prispevajo vsi, informacije pa so popolnoma poosebljene in prilagojene potrebam in željam uporabnikov. Računalniški sistem sestavi za vsakega uporabnika posebej zgodbo o določenem dogodku, zgodbo, ki je prirejena in namenjena vsakemu posebej. Vsi uporabniki prispevajo svoj košček informacij v nepredstavljivo veliko celoto, zbirko podatkov. In nekateri so za to celo plačani ter dobijo majhen delček od izjemnega kolača oglaševalskih prihodkov, ki se stekajo na Googlezonov račun, odvisno pač od priljubljenosti njihovega posamičnega prispevka. Vse, kar počnemo, vidimo in slišimo, lahko v digitalni obliki s pomočjo tehnologoji, kakršna je izboljšani iPod − v prihodnosti že z videokamero, vse v povezavi z mobilnimi storitvami, kajne − tudi posnamemo, shranimo in objavimo ter seveda vidimo, pa naj gre za besedilne, avdio ali video podatke. Ti podatki se nato samodejno filtrirajo in urejajo glede na zahteve posamičnega uporabnika, težo pa jim dajejo tudi uporabniki sami, ki informacije priporočajo določenim skupinam uporabnikov. Klasično novinarstvo izgubi svoj pomen in tri leta po izgubljeni tožbi v letu 2011 New York Times kot najeminentnejši predstavnik tiska dokončno poklekne in začne izhajati zgolj še v tiskani obliki, namenjeni starejšim in premožnejšim bralcem. Dobrodošli v Krasni novi svet, kjer lahko peščica zainteresirane javnosti dostopa do takšne globine informacij kot še nikoli, medtem ko velika večina uporabnikov, ali še bolje potrošnikov informacij, med vso to podatkovno povodnijo išče zgolj trivialnosti in trače ter je na manipulacije občutljiva prav tako, kot so bili polpismeni proletarci pred sto leti.