(nadaljevanje) stopiti zelo premišljeno. In tudi pričakujem od pristojnega ministrstva, da bo v zvezi s tem podvzelo aktivnejšo vlogo, pri čemer razumem, da je danes soočeno z izjemno težko nalogo, če hočemo ostati zvesti socialnemu dialogu, da celoten nabor te velike naloge in te velike izzive, ki stojijo pred slovenskim javnim sektorjem tudi uspešno rešiti. In jih ne obsojam, ker morda pogrešam več aktivnosti in bolj pogumne korake v tej smeri, ker se zavedam, da so v polni meri obremenjeni s tem, kar je treba zagotoviti za to, da rešimo vprašanje javnih financ v tem trenutku. Ampak, prepričan sem tudi, da ta javni sektor ima številne prihranke in tu si bom dovolil eno oceno - da ogromno denarja, tudi v času te krize, še vedno mečemo skozi okno. In bom dal primer enega razpisa, ne bom poimenoval za kateri razpis je šlo, izvajala ga javnopravna institucija. Razpoložljiv denar je bil recimo 100 enot, in formula za izbor najboljšega ponudnika je bila nastavljena na teh 100 enot. In ko je nek ponudnik, to mi je sam zatrjeval, pripravil ponudbo da se njemu ekonomsko stvari splačajo, na recimo 70 enotah, pa si je potem mislil, da bom malo konkurenčnejši bom dal še popust, ob tem da je imel ustrezne in enakovrstne garancije, kot ostali ponudniki, ni bil izbran. Zato, ker je bila formula nastavljena na 100 enot. In mimogrede, na tej zgodbi javnega razpisa je država dala za neko infrastrukturo 10 milijonov evrov več, kot bi bilo treba. To so realne zgodbe, ki se še vedno dogajajo. In jaz sem prepričan, da ne zato, ker nekdo na njih mastno služi, četudi je to mogoče, ampak zato, ker preprosto pri nekaterih stvareh, vseskozi, v celotni zgodovini 20-ih let v tej državi nismo uspeli razviti dovolj učinkovitih mehanizmov za to, da enoto javno vloženega denarja optimalno izkoristimo. In tukaj obstajajo rezerve, in mislim, da je čas, da odpremo to težko in naporno razpravo v tej državi o tem na kakšen način bomo povečali odgovornost do javnih financ. Mimogrede, v vseh stališčih naše poslanske skupine doslej, o javnofinančnih dokumentih, o gospodarski politiki smo poudarjali to potrebo po odgovornosti javnih financ - da tega skupnega imenovalca na katerih pade ali vzdrži nacionalna ekonomija ne smemo nikakor ogroziti. Zdi se mi, da je danes v veliki meri ta razprava pravzaprav razprava o interpretaciji uspešnosti gospodarske politike vlade. Opozicija skuša dokazati, da ni uspešna, torej, da vlada pri tem ni uspešna, koalicija se trudi dokazati nasprotno. Jaz mislim, da drži eno in drugo. So vprašanja pri katerih bi lahko bili in morali biti bolj uspešni, so vprašanja kjer smo pridelali zadovoljivo oceno v ustreznem protikriznem reagiranju. Ne trdim torej, da ni bilo napak, ne trdim, da ne kakšnem od področij ne bi mogli reagirati bolje, ampak tisto, kar pa moramo ugotoviti je, da smo v dani situaciji, po tem, ko ta kriza traja skoraj dve leti, in po tem, ko takrat ko je začela trajati, so še vedno v pomembne delu slovenske politike, ki danes predstavlja opozicijo trdili, da se ne bo zgodilo nič hudega, da krize ni, da krize ne bo, da smo v odlični kondiciji, da smo vendarle odnesli celo kožo z velikimi ranami, z velikimi ranami - predvsem ranami tistih, ki predstavljajo statistično številko o povečanju brezposelnosti v tej državi, in to vemo da je faktor 1, 2. Ampak, gospe in gospodje, v tem letu ne samo, da se je stabilizirala ta brezposelnost, da smo uspeli zajeziti nadaljnjo rast. Podatki zadnjega obdobja kažejo, da se nezaposlenost začenja zmanjševati in ponovno začenja rasti zaposlenost.