ZDA je vsekakor uspelo spreti Evropo. Pobude Francije in Nemčije oziroma njune solistične akcije so za to očitno več kot pripraven teren. Kritike na račun njune arogance niso nekaj novega. Menda naj bi s svojo samozaverovanostjo povečevali razlike med EU in njenimi zavezniki na drugi strani Atlantika ter hkrati ustvarjali razlike znotraj same Evrope. Vse evropske države se sicer bolj ali manj strinjajo z »velikim dvojcem«, da bi bilo treba inšpektorjem v Iraku dati več časa, nasprotujejo preventivnim vojnam in menijo, da bi morale biti vojaške akcije odobrene z odločitvijo VS OZN, pa vendar pravega navdušenja nad francosko-nemško akcijo ni bilo. V čem je problem? Nemci in Francozi svojih sklepov niso naznanili ali predebatirali z drugimi evropskimi državami, preden so jih sporočili vesoljni javnosti. Še več, to so storili hkrati z objavo iniciative o reformi EU, ki je bila med manjšimi državami unije slabo sprejeta. Ne toliko zaradi dveh predsednikov, ki bi predstavljala opozicijo, vgrajeno v sistem unije, kot zaradi ukinjanja rotirajočega predsedovanja. Ne glede na to, da polletno predsedovanje vsakih petnajst ali dvajset let nikomur ne more pomeniti kakšne zares simpatične oblike vodenja EU. Veliki evropski državi pač očitno kažeta preveč ambicioznosti. Namesto nastajanja evropske identitete, ki bi pripeljala tudi do skupne zunanje politike, se tako zdi, da spodbujata občutek, da so nekaterim upravičeno še vedno ljubše ZDA kot pa obujanje nekakšnih prevelikih evropskih sil.