To se vidi iz zadnjih prevodov. Ustrezajo mi literarna besedila iz tistega toka poljske književnosti dvajsetega stoletja, ki je predstavljal opozicijo klasični, tradicionalni poljski književnosti 19. stoletja, ki je bolj poudarjal estetsko, univerzalno plat literature in se kritično opredeljeval do narodotvorne proze, ki je podobno kot pri nas prevzemala dolžnosti nacionalnih institucij in pri sebi kot prednostno nalogo čutila zbujanje narodne zavesti. Ta literarni tok se je oblikoval od začetka stoletja in tovrstna besedila v slovenščino niso bila kaj dosti prevajana. Zdelo se mi ga je potrebno predstaviti in ga postaviti nasproti tisti prevodni tradiciji, ki izvira iz romantike in s katero smo se lahko identificirali zaradi svojih nacionalnih potreb.