Prve znake, da prihaja do sprememb, je bilo mogoče opaziti že pred nekaj meseci, ko so srbski predstavniki v kolektivnem predsedstvu odklonili rotacijo na vrhu, ki naj bi v predsedniški fotelj posadila antikomunističnega in avtonomističnega Stipeta Mesića. Ta neizbežen znak resnih konfliktov med jugoslovanskimi republikami je sprožil intenzivnejše stike in križemglede intervencije italijanske diplomacije, še posebej njenega socialističnega zunanjega ministra Giannija De Michelisa. Skoraj vse prejšnje leto je italijanska zunanja politika previdno hodila v krogu. Medtem ko so v glavnem demokristjanski politiki iz Benečije navezovali neuradne stike z vlado Lojzeta Peterleta, se je uradni Rim zatekal k posplošenim in pogosto zakasnelim pozivom k nacionalni enotnosti Jugoslavije. Pozivom so bila redno pritaknjena bleda opozorila, naj se narodi Jugoslavije izogibajo nasilju.