Predsedniška tekma je menda zelo dolgočasna in neizvirna, pa ne bi smelo biti tako. Zakaj ne, nam tisti, ki jamrajo, seveda ne povedo, res pa je, da je veliko bolje, če se kandidati med seboj zmerjajo, se ogovarjajo, si mečejo polena pod noge in počenjajo še druge razburljive stvari. Ker smo mi tako hoteli. Tako je svojih pet minut dobil tudi oni Artur, ki nam je zdaj pojasnil, da je šlo za veliko prevaro in nateg, da so v resnici snemali nek filmček, s katerim naj bi nekaj dokazovali, v resnici pa kaj več kot kakšna razširjena verzija skrite kamere tako in tako ne bo. Sporočila pa tudi ne. Ne gre pozabiti, da ne Štern in ne nekaj drugih naturščikov nikdar niso bili predsedniški kandidati; Štern pa bi s svojo »akcijo« uspel le, če bi mu uspelo zbrati pet tisoč podpisov in zares postati kandidat. Potem bi se lahko norčeval iz drugih kandidatov, ne pa iz volivcev, iz katerih se tako in tako štiriindvajset ur na dan norčujejo politiki.