Ali preveč vode lahko škoduje? Prej smo ugotovili, da vnos dveh litrov tekočine ob normalni prehrani verjetno ni škodljiv. Toda drugače je pri nekaterih bolezenskih stanjih, tistih, ki se navzven kažejo z otekanjem in oteženim dihanjem, na primer pri bolnikih s srčnim popuščanjem, otekanjem v trebuh in spodnje okončine pri bolnikih z jetrno cirozo ali splošnim otekanjem pri osebah z nefrotskim sindromom, to je boleznijo ledvic s pretiranim izgubljanjem beljakovin s sečem. Pri vseh naštetih stanjih je treba omejevati vnos tekočine celo na pol litra na dan, sicer se osnovna bolezen lahko poslabša. »Ti bolniki morajo največkrat hkrati zmanjšati vnos soli,« razlaga Kveder. »Čeprav imajo vsi predpisane diuretike, zdravila za odvajanje vode in soli iz telesa, je omejeno uživanje tekočin za dosego osnovnega cilja zelo pomembno.« Vendar se ti bolniki težko odpovedo prepogostemu pitju vode. Ker je pri njih voda v telesu neenakomerno porazdeljena, veliko je je v tkivih, premalo pa v žilah oziroma krvnem obtoku, imajo pogosto močan občutek žeje, ki je močnejši od vseh prepovedi. »Kako težko se je odpovedati pitju, najbolje vedo bolniki, ki so jim dokončno odpovedale ledvice in potrebujejo zdravljenje s hemodializo,« pravi Kveder. Marsikateri od teh ne izloča seča, zato večina vode ostane v telesu, razen tiste, ki se izgublja skozi kožo ali v izdihanem zraku. Med hemodializo to odvečno vodo sicer lahko odstranijo. Če je enkraten odvzem vode med štiri- do peturno hemodializo prevelik, se že pred koncem postopka pojavi huda žeja, ki se ji bolniki težko uprejo. Vnos tekočine največkrat presega stvarne potrebe. Opisani začarani krog pa vodi v stanje kroničnega prebitka vode v telesu, ki pomeni dolgoročno hudo breme za srce in krvni obtok in nedvomno skrajšuje življenjsko dobo.