Splošno znana in najpogosteje kritizirana slabost volilnih sistemov, v katerih je volilcem dano izbirati samo med strankami oziroma listami (se pravi samo med različnimi političnimi opcijami, različnimi političnimi programi oz. ponudbami, ne pa tudi med različnimi kandidati, ki zastopajo posamezne politične izbire), je, da volilci nimajo nobenega vpliva na personalno sestavo tako voljenih teles. Rečeno drugače: če kaka stranka na volitvah dobi tretjino glasov volilcev, bo tretjina sedežev občinskega sveta resda pripadla tej stranki (kar je, ne nazadnje, skladno z voljo volilcev in zato prav), toda o tem, kateri kandidati te stranke bodo zasedli sedeže v občinskem svetu, ne bodo odločali volilci (kot se zdi edino pravilno, če volitve že so), ampak kar stranka sama. Da bi odpravili ali vsaj omilili to slabost omenjenih volilnih sistemov, je bil iznajden prednostni glas. Ta volilcem omogoča, da odločajo tudi o tem, kateremu izmed strankinih kandidatov bo pripadel mandat, ki so se ga odločili podeliti stranki.