Prvi se je pred tremi leti tega lotil takratni minister za javno upravo Gregor Virant, toda že v začetku je naletel na nasprotovanje pri koalicijskih SLS in NSi, a niti v vrstah SDS niso bili nad njimi navdušeni. Zato so njegove zamisli obtičale v predalih in predlog nikoli ni priromal do parlamenta. Po Virantovem mnenju, ki ga niti danes ni spremenil, je veljavni volilni zakon v bistvu prevara, ker volilec še zdaleč nima odločilnega vpliva na to, kdo od kandidatov na posamezni listi bo za štiri leta sedel v parlamentarne klopi. Stranka, ki si jo izbere, mu namreč v okraju, kjer voli, ponuja samo enega kandidata. Nima torej prav nobene izbire in še manj odločilnega vpliva na to, da bo ta kandidat tudi izvoljen. Zato je Virant predlagal odpravo razdelitve volilnih enot – teh je osem – na 11 volilnih okrajev in namesto njih uvedbo načela, da gredo v parlament tisti kandidati z list v volilnih enotah, ki bi dobili največ (prednostnih) glasov volilcev. Ko bi torej na volilno nedeljo zvečer zaprli volišča, bi najprej ugotovili, koliko poslanskih sedežev je posamezna lista (stranka) osvojila v posamezni volilni enoti. Te sedeže pa bi potem razdelili na podlagi števila prednostnih glasov, ki bi jih dobili posamezni kandidati z liste. Zdaj se vrstni red kandidatov za razdelitev poslanskih sedežev določa na podlagi tega, koliko odstotkov glasov je dobil v svojem volilnem okraju. To vodstvom strank omogoča, da so kandidate, katerim so namenili položaj poslanca, postavili v okraje, kjer imajo tradicionalno največ svojih volilcev. Povedano drugače, volilci po veljavnem volilnem zakonu določijo samo, koliko poslancev pripada posameznim strankam, ki na volitvah presežejo štiriodstotni prag za vstop v parlament, to, kdo s kandidatnih list bo postal poslanec, pa določijo stranke s tem, da svoje favorite postavijo v okraje, kjer ne morejo izgubiti.