Ko so ameriške TV mreže 7. novembra 2000 oznanile, da je Gore dobil Florido, je s tem dobil tudi Belo hišo, toda kmalu zatem so TV mreže »call« preklicale in oznanile, da Gore ni dobil Floride - čez čas so sporočile, da je na Floridi zmagal George Walker Bush. Sledil je nov antologijski šok: bolj ko se je štetje individualnih glasov na Floridi bližalo koncu, bolj je Busheva prednost kopnela - na 10.000 glasov… na 6.000… na 1.725. Ker je bil rezultat tako tesen, je bilo potrebno novo štetje. Avtomatično. Po zakonu Floride. Dokler ni preštet zadnji floridski glas, se kampanja nadaljuje! Florida je bila tiste dni raztrgana, razklana, razdeljena, panična, prestrašena. Na ulicah so bili protestniki s transparenti: Hočemo ponovne volitve! Hočemo svoje pravice! Vrstili so se marši. Rolale so se demonstracije, govorniki in agitatorji. Izredno stanje. Tako rekoč. Na čelu je stopal prečastiti Jesse Jackson, karizmatični demokrat, črnski lider, kajti afro-ameriški volilci so bili največja žrtev volilne farse. Proporcialno so diskvalificirali največ črnskih glasov, v črnskih soseskah so volišča kar poljubno selili, črnce so na voliščih zavračali, češ da jih ni na spisku ali pa da ne smejo voliti. Amerika se ni in ni mogla prebuditi iz moraste kome. Nenehno se ji je ponavljal isti dan. Amerika je šla spat, toda ko se je zbudila, je bila še vedno brez predsednika. Kot da se je ujela v časovno zanko.