je administrativna meja pravno neveljavna, da temeljna ustavna listina ne govori o že določeni meji, ampak samo o »okviru«, v katerem naj se o meji razpravlja, da je pravičnost nujna v zahtevi upoštevanja verodostojnih argumentov pri določanju meje. Temu nasprotni »mehanizmi«, skozi katere je politika tiho delovala, so se na različne nizke načine trudili izničiti to civilno družbo in so politično zaščiteni zagovarjali rešitev razmejitve »v okviru mogočega«, kar pomeni rešitev na podlagi Drnovšek-Račanovega sporazuma, ki upošteva predvsem nekdanjo administrativno mejo in predvideva končno rešitev z delitvijo zaliva. Kako velik je lahko optimizem državljanov? Ne vemo še! Kajti tukaj nastopa senca znanega francoskega pravnika Badinterja, ki se je s to zadevo že ukvarjal. Takrat se ta strokovnjak zaradi časovne stiske sploh ni poglabljal v argumente, ki bi pripomogli k pravični meji, ampak je »udaril počez«, da bi dosegel stanje »ljubega miru«. Ker se je najbrž zavedal trhlosti svojih ugotovitev, jih je predložil samo kot mnenje. Naši politiki pa so v lovljenju svojih interesov to mnenje spremenili v fakt, ki ga imenujejo »stanje meje na dan 25. 6. 91«, kar pa pomeni odpis celovite občine Piran in s tem tudi celovitosti Piranskega zaliva. Je zato Badinter nevaren? Je, ker pravniki neradi spreminjajo svoje odločitve. A bolj kot on so nevarni tisti, ki ga nameravajo predlagati za arbitra, kajti očitno še vedno upajo, da bodo z njim uveljavili Drnovškov sporazum,