Seveda pa ni tako preprosto, da bi se v “preprostih” ali “primitivnih” družbah ljudje namišljali z “besedo in gibom”, v kompleksnih družbah, denimo takih z državo, pa s posredstvom pisave, skoz medij (torej s komunikacijsko tehnologijo, ki jo danes prepoznavamo kot komunikacijsko tehnologijo). Inkovski imperij Sonca za obstoj ni potreboval pisave. Redistributivna politična ekonomija in urejen sistem poti in pošte so omogočali “oralno” zamišljanje skupnosti, temelječe na centraliziranem kultu: Tawantinsuyu Tawantinsuyu (= Štiri strani neba) je izvirno (kečuansko) lastno ime inkovske države. je imel center, popek sveta, v Cuzcu, kjer so bili v svetišču Sonca zajeti in priklenjeni na Sonce kipci, ki so reprezentirali lokalna, “plemenska” božanstva (waka oziroma huaca), vse tako podrejene in integrirane lokalne skupnosti pa so bile mišljene kot ležeče na enem izmed štiridesetih “sončnih žarkov”, ki so se imaginarno raztezali iz središča v Cuzcu. Integracijo v zamišljeno skupnost so zagotavljali obredi, ki so imaginativno vključevali podrejene etnije v hierarizirano podobo skupnosti. Ne prezrimo, da je imperij takih razsežnosti zahteval dejansko preselitev zastopnikov kultov in lokalnih skupnosti v prestolnico kot hkrati “talcev” in “gostov” vladajočih, obenem pa naseljevanje Kečuancev iz Cuzca po oddaljenih delih države, kakor v Quitu in Cochabambi, in je torej realna gibljivost ljudi in simbolov bila nujno dopolnilo komunikacijskih omejitev. Povzetek je skompiliran iz več virov. Simbolično prostorsko organizacijo prestolnice je raziskoval zlasti R. Tom Zuidema, katerega klasično delo je The Ceque System of Cuzco, Brill, Leiden, 1964. Ne smemo pa niti (v primerjavi s pisavo) podcenjevati komunikacijske moči stvarnih simbolov (zlasti darov, med katerimi je treba razen okrasja omeniti zlasti oblačila Znano je, da je andska predkolumbovska civilizacija (na začudenje konkvistadorjev, hlepečih za zlatom) kot izraz bogastva in prestiža čez vse cenila tkanine in oblačila. V civilizaciji brez pisave je toliko bolj pomenljivo, da “poleg jezika tkanine in oblačila oživljajo najbolj izdelane sisteme reprezentacije v družbenem in kulturnem življenju. Pri konstruiranju identitete in manipuliranju z njo … ima obleka dominantno vlogo kot vmesnik med ljudmi in njihovimi družbenimi svetovi.” Gl.: Susan S. Bean, recenzija treh knjig o oblačilih in identiteti, Journal of Material Culture, l. 3, št. 1, marec 1998, str. 115. Beanova domneva, da je podcenjevanje pomena tkanin in oblačil kot semiotičnih sistemov v humanistiki in družboslovju patriarhalni prežitek – ne upošteva dovolj dejavnosti, ki so v veliki večini kultur sodile v domeno žensk.), da ponavzočijo tistega ali tisto, kogar ali kar reprezentirajo.