Dobro, o čem sploh blebetamo? Weblog dobesedno pomeni web of the log, kar pač ne prevajamo kot “polenova mreža”, temveč veliko raje recimo kot “spletni dnevnik”, blog pa je samo še ena v seriji prisrčnih okrajšav, ki jih bloggerji uporabljajo za bolj gruvi vsakodnevno sporazumevanje. Zamisel dejansko sploh ni nova, saj se je v obdobju, ko se je internet še uveljavljal kot eden najbolj inovativnih in interaktivnih svetovnih medijev in preden smo vsi skupaj doumeli njegove danes precej jasno začrtane omejitve, resnično ogromno govorilo o tem, kakšno revolucijo v dostopnosti in slišnosti do tedaj komunikacijsko zapostavljenega slehernika bo uvajanje te nove tehnologije preprosto moralo potegniti za sabo. Danes je sicer krvavo jasno, da imajo meje iz prejšnjega stavka neprimerno manj opraviti z zmogljivostmi same tehnologije kot z omejenostjo v človeških glavah, a kaj, ko je te omejenosti približno enako kriva velika večina izmed nas, iz dneva v dan, iz leta v leto. Čeprav so nam spletni utopisti ob začetku nove tehnološke zore slikali vizijo visoko dodelanega kiberuniverzuma, v katerem bo imel tako rekoč vsak svojo spletno stran, prek katere se bo lahko z vsemi drugimi uporabniki po hitrem postopku povezal v en sam globoko prepleten vsebinski ekosistem, so morali že pred lepim časom ugotoviti, da je tudi večinski odstotek tiste populacije, ki ji geografsko-ekonomska lega avtomatično omogoča tovrstno osebno evolucijo, veliko prelen, da bi se mu dejansko ljubilo zapopasti tako osnovno tehnologijo, kot je tista za postavljanje spletnega domovanja.