Lakota je eden osnovnih, najmočnejših človekovih nagonov, ki človeka ščiti pred tem, da bi umrl. Biti lačen, je normalno, saj ljudje potrebujemo hrano. Ta potreba se pojavlja v določenih intervalih, na ta način, da imamo ves čas primeren nivo sladkorja v krvi, kar nam zagotavlja normalno psihofizično delovanje. Hrano zauživamo zaradi njenih lastnosti, da nam daje energijo, in zato, da z njo pridobimo sestavine za obnovo telesa. Problem pa nastane tedaj, ko nimamo več jasnih pojmov, ali smo lačni ali ne. Skozi opazovanje normalnih fizioloških občutkov so strokovnjaki ugotovili, da pri človeku obstajajo različne stopnje lakote, in sicer pet stopenj z različnimi simptomi in znaki. Pri prvi stopnji začutimo, da imamo nekoliko prazen želodec. Pri drugi nam začne rahlo zavijati po želodcu, ker se v njem nahaja prevelika količina zraka in tekočine. Ko nam še nekoliko pade stopnja sladkorja, čutimo pravo potrebo po hrani, nimamo pa še nobenih telesnih simptomov ali slabosti. Zdrav človek navadno ne zapade zaradi pomanjkanja hrane v tako stanje, da bi občutil hude motnje, ki bi se videle tudi navzven. Se pa lahko zaradi nižjih vrednosti sladkorja, ko telo pripravi iz zalog sladkorja sladkor, lahko nekoliko slabše počuti. Tako lahko občutimo pri četrti in peti stopnji bolečino v predelu želodca, ker je količina želodčne kisline prevelika, pa tudi glavobol. Človek naj bi se v normalni okoliščinah hranil v tretji stopnji lakote in naj ne bi čakal na peto stopnjo.