Debela je bila že kot otrok. Takrat je na nesramne opazke svojih vrstnikov odgovarjala s pestmi, in to še preden so izgovorili kaj zares grdega. »Ko sem odrasla, sem izjave na račun moje zunanjosti obračala na šalo. Včasih je pomagalo, a ne vedno. Kadar se mi danes zgodi kaj takega, se enostavno prepričam, da o meni nihče ne more povedati ničesar, česar ne bi že vedela. Vem, da sem bajsa in da imam rumene zobe. Vse to vsak dan vidim v ogledalu.« Čeprav, pravi, sama kot najstnica ni brala svetovalnih rubrik v reviji, je pred leti privolila in enkrat na teden v tedenski prilogi Guardiana odgovarja na zagonetna vprašanja mladostnikov. »Nikoli nisem imela težav s fanti, še pred desetim letom mi je postalo jasno, da sem lezbijka, bolj kot to me je skrbelo, ali bo mama lahko plačala najemnino za tekoči mesec. Vzgojila me je samohranilka, živeli smo v majhnem mestu, kjer so bili vsi prijazni in neškodljivi. Toda to je pomenilo tudi, da se je v dekletu moje sorte moral prebuditi uporniški duh.« Ko pri sedemnajstih ni več mogla skrivati svojih istospolnih nagnjenj – navsezadnje je to čas prvih ljubezni – se je z dvesto dolarji v žepu odpravila v Olympio v zvezni državi Washington. Precej tipična zgodba, kajne? »Če bi bila ostala doma, bi prej ali slej zanosila,« je pozneje povedala. Hmm. S kom?