Zdi se mi, da glavni protagonisti predvsem uveljavljajo vzorce, ki so na Zahodu že dlje časa uveljavljeni, a s to razliko, da je mogoče zaznati, da našim manjkata vizija in prepoznavna strategija (tudi večje upoštevanje elementa drugih kandidatov), zaradi česar se med seboj precej nevtralizirajo in predvsem na soočenjih delujejo preveč sterilno. Prav zato glavni favoriti po mojem niso dovolj izkoristili TV- in radijskih soočenj, saj ni bilo prave interakcije med njimi, argumentiranega dialoga, ampak smo bili priča seriji medsebojno zelo podobnih monologov. Ljudi tako niso mogli prepričati, z izjemo Zmaga Jelinčiča, ki mu je uspelo pridobiti si precej simpatij, saj po mnenju mnogih vsaj »pove, kar misli«, to pa je ob pomanjkanju drugih, primernejših meril lahko tudi bistvenega pomena. Kljub temu pa določenega praga kratko malo ne more preseči. Zanimivo je, da Jelinčič lahko s precej visoko podporo povsem kredibilno »hodi v zelje« najmočnejšim trem kandidatom, ki imajo za seboj veliko volilno mašinerijo, s tem da sam že pripravlja teren za parlamentarne volitve. Če povzamem – zdi se mi, da na strateški ravni nihče ni bil dovolj inventiven, da bi v takšnih razmerah volivcu ponudil tisti posebni in prepoznavni razlog, da bi ta lahko oddal glas prav zanj.