Začelo se je obetavno. Nad zatemnjenim odrom je ob glasnem odobravanju zasvetil rdeč napis "Grande Finale", vzletela je glasbena uvertura House of the Rising Sun, na ekranu so v "kavbojski" uvodni špici kot v filmu predstavili glasbenike. Nato je na oder stopil še Magnifico s kitaro in začel večer z Land of Champions, različico prej omenjene House of the Rising Sun. Primera med Jugoslavijo, ki jo opeva Magnifico, in bordelom, o katerem so peli The Animals, je hudomušna. Ob podpori spremljevalnega benda s tremi trobači se je večer nadaljeval z naborom skladb z nove plošče (Bosangero Nero, Emily, Evo me narode …), med katerim pa razpoloženje ni poletelo, temveč se je dobrih štirideset minut mučno držalo nekje v "tretji prestavi". Večina tistih, ki imajo doma Grande Finale, si albuma pač ni zavrtela več kot dvakrat, čeprav plošča pod prvim vtisom monotonije skriva nekaj odličnih trenutkov. Magnifico je na odru vedno bolj sproščen uprizarjal kung fu udarce med razgrajaško Ubiću te, nadvse prijateljsko objel Ramba Amadeusa, ki je gostoval v neenergični Hir Aj Kam Hir Aj Go in z lastno Vrati se čobane, ter v svojem slogu zaželel srečen božič, bajram in "ostale folklorne celice". Zdelo se je, da občinstvo na trnih čaka na priložnost, da bi lahko končno pokazalo navdušenje, toda novi spremljevalni skupini, ki je ognjeni krst doživela dober teden prej v Moskvi, se je poznala neuigranost. Revolution is My Solution, Silvija in 24.000 poljubov s tisto famozno "Magnifico vas rajca, Magnifico ma jajca" niso imele pričakovanega zagona. Občinstvo je pričakovalo rajcanje od tistega, ki ima jajca, in vsi vemo, da jih Magnifico ima – kdo drug na naši sceni pa bi se lahko "prešvercal" z refrenom, v katerem bi lastno ime enačil s "pedrom"? Eh, nihče. In del publike je začel počasi odhajati. Pesem Na božično noč je tako kot Samo ljubezen izvabila glasno prepevanje občinstva, Halo Gospodična, denimo, s katero se je začel dodatek, pa občinstva ni ogrela s ponavljanjem vrstice "Magnifico je peder", temveč se je začela tako nerazpoznavno, da je večina šele po kakšni minuti ugotovila, za katero skladbo gre. Ko se je Magnifico po uri in pol poslovil, se je v dvorani razleglo glasno žvižganje, ki ga je utišal s hitrim povratkom na oder in ponovno izvedbo Evo me narode. Kaj se je torej zgodilo? Naj omenimo, da je bil koncert produkcijsko eden letošnjih najboljših domačih. Toda neuigranost novega benda, trema pred ljubljanskim občinstvom in medijsko srenjo (VIP-prostor je bil poln znanih obrazov), precej ravnodušen sprejem novih skladb in v splošnem prevelika pričakovanja so spridila večer, ki bi moral biti zmagovalen. Grande Finale je bil tako mlačen, kot ne dovolj pogreta mehiška jed, ki ji manjka tudi ščepec ključne začimbe. Škoda, da ga nismo doživeli še v Mariboru.