Od tega športa namreč živi in namerava živeti. Pred leti, ko so se mu sanje o igranju v najboljšem slovenskem klubu Unionu Olimpiji zdele nedosegljive, pa si tega niti predstavljati ni upal. V Ljubljani, kjer živi zadnja štiri leta, se ima lepo. Čeprav so pogosti treningi lahko tudi tako naporni, da bi včasih kar ves teden počival – če bi seveda lahko, se zaveda, da nadarjenost ni dovolj in da bo uspeh dosegel le s trdim delom. Zadnje čase dobiva precej pohval za dobro igranje, kljub vsemu pa mu še vedno največ pomeni očetova. »Kadar me pohvali on, kar ni pogosto, vem, da sem igral res dobro.« Še po eni podrobnosti se razlikuje od drugih odličnih košarkarjev, in sicer ga ne vleče v tujino. »Vem, kako je tam, veliko pričakujejo od tebe in če ne zadovoljiš njihovih apetitov, ni dobro.« Povsem zadovoljen je, da bo še tri leta igral pri ljubljanskih zmajih, potem bo videl. Čeprav se zdi želja po lastni jahti, na kateri bi živel, če bi se dalo (»raje bi imel jahto kot hišo«), tako nedosegljiva, kot se mu je kot otroku zdelo članstvo v Olimpiji, bo ta nekoč morda le zasidrana v portoroški marini, mogoče v enem zanj najlepših mest – Dubrovniku – njegovem in rojstnem kraju njegove matere. Dva meseca prakse na ladji po končani srednji pomorski šoli sta mu namreč pustila neizbrisen pečat.