Jenul meni, da bi morala v fazi odkrivanja, glede na svoje standarde in svoje interese ter interese postopka, nastopati predvsem policija in ne tožilec. »Tožilec je tisti, ki preizkuša, ali je gradivo, ki ga je zbrala policija, zadostno za nadaljevanje postopka. Nedopustno je, da že ob naznanitvi, da je neka ovadba vložena, ki jo mora on šele presojati, nastopa skupaj s policijo in nakazuje, kaj in kako se je zgodilo. S tem si nekako 'zveže roke' in potem se res lahko zgodi, da gre zadeva naprej, ker potem nima poguma, da bi priznal, da je bil v prvi fazi preveč optimističen. Pritisk javnosti ni zanemarljiv. Verjetno ga čutijo predvsem sodniki. Če je zadeva prikazana kot negativna že na podlagi suma, javnost pričakuje obsodilno sodbo. Če ni obsodilne sodbe, je veliko razočaranje in sodniki morajo imeti kar precej poguma in se precej potruditi, da obrazložijo, kaj in kako se je zgodilo. Javnosti ne zanima, kakšen je pri tem delež policije, tožilstva ali sodišča, preprosto vsi, ki smo tu zadolženi, da pripeljemo zadevo do rezultata to pa je pravična sodba ali oprostitev , izgubljamo ugled. V interesu javnosti je obveščenost, vendar morata biti v interesu javnosti tudi pravično sojenje brez nekega medijskega pritiska ter pravilna in zakonita sodba. Menim, da je dovolj, če javnost ve, s katerimi problemi se policija in tožilci v danem trenutku ukvarjamo. Slovenija je majhna. Že ko se krajevno umesti ali pokaže na določeno gospodarsko ali finančno področje, novinarji dokaj hitro pridejo na dan z imeni domnevnih preiskovancev.«