Slikovita, razgibana pokrajina je največji adut Madeire, ki so jo Portugalci odkrili v štirinajstem stoletju in jo kasneje tudi hitro poselili. Izjemno rodovitni vulkanski otok je zaradi svoje izoliranosti od preostalega sveta ohranil številne endemične rastline in živali. Madeira meri 741 kvadratnih kilometrov; med vzhodno in zahodno obalo je okoli 50 kilometrov zračne razdalje, med Funchalom na južni obali in severno obalo pa je razdalje okoli dvajset kilometrov. Ker je pokrajina izredno hribovita, ponekod tudi zelo strma - da so dobili dovolj ravnine za letališče, so pristajalno stezo morali zgraditi na velikanskih betonskih blokih, ki se dvigujejo nad morjem - utegne biti vožnja z ene na drugo stran otoka prava dogodivščina. Še pred kakšnim desetletjem je bilo potrebnega precej poguma in spretnosti za takšno potovanje. Ceste so ponekod vklesane v nekaj sto metrov visoke pečine, ki se strmo dvigujejo nad morjem, pogled iz avta je na trenutke prav strašljiv, vozišče pa je izredno ozko, ponekod se celo težko srečata dva avtomobila. Domačini so se zato navadili voziti počasi, brez stresa, in tako vozijo še danes, ko so ceste z nešteto viadukti in predori posodobili. Toliko predorov, kot jih je videti na Madeiri, človek vidi redkokje.