“Naj iskre gore” pravzaprav pomeni: “Dovolim si čutiti.” “Dopuščam si čustva.” To je razkošje, ki ga nujno potrebujemo za svojo srečo. In nikar ne mislite, da ta zadeva ne zahteva precej poguma! Namesto da ravnamo na podlagi preteklih izkušenj, se svobodno predajmo vetru sprememb, da z nami zaveje v tisočere nove in zanimive pustolovščine čutenja, spoznavanja in razkrivanja. V vsakem trenutku se pravzaprav na novo rodimo. Iskre iskrenosti naj se razgorijo v kres zaupanja. Nujen pogoj je, da smo povsem pošteni do sebe, ne le v besedi, ampak na najgloblji ravni svojega bitja. Le tako bomo kasneje lahko pošteni tudi do drugih. Zavedajmo se torej (za začetek) vseh drobnih, “belih” laži, s katerimi smo se navadili živeti vsak dan.