Eda Podpečan ROMANCA OB POTOKU Nekega vročega sončnega poletnega dne se je pripeljal s popoldanskim lokalcem. Izstopil je na bližnji avtobusni postaji pred vasjo. Medtem ko se je avtobus naglo oddaljeval, je še vedno stal na istem mestu, kot bi ne vedel, ne kod ne kam. Ljudje iz soseske so ga takoj opazili, ker je bil vpadljiv človek, ki bi bil že zaradi svojih košatih, snežno belih las opazen tudi sredi velike množice, ne le na enoličnem dolgočasnem podeželju. Ljudje niso zaman ugibali, niso se motili, ko so ugotovili, da je moški star, toda zelo fin, dobro ohranjen mestni gospod. To so poudarjali tudi njegova lahka poletna oblačila, strumna drža telesa in nekoliko prepočasen korak. Še vedno stoječ na cesti pred avtobusno postajo si je gospod pazljivo ogledoval okolico, kot bi preverjal, če je prišel na pravi kraj. Ali pa je iskal samo vaško, že davno minulo idilo in domačnost, da bi si jo vtisnil v spomin? S privajeno kretnjo rok si je nenadoma živčno prižgal cigareto, jo hlastno z užitkom kadil – pod sinje poletno nebo pa so se vrtinčili gosti dimni oblački. V tem času, ko se je tudi cesta zdela kot peklensko razgret žar, vroča popoldanska sparina niti za hip ni hotela popustiti. Medtem ko si je gospod kar naprej brisal potno čelo, daleč naokoli ni bilo slišati in ni bilo videti žive duše – celo rastline so nekako ovenele. Mimovozeči avtomobili so delali hrup. Gospod pa je kar vztrajal, dokler se mimo ni primajal z lesom visoko naloženi tovornjak, ki ga je s smrdečim izpuhom končno pregnal drugam. V prijetno hladni senci pod košato brezo, kjer je lahen vetrič neprestano vihal liste, si je gospod globoko oddahnil in se sprostil. Lahko bi tudi kar zaspal, če bi imel kam sesti. Toda samo naslonil se je ob drevo. Čeprav se je ob vsakem najmanjšem pišu vetra nanj z drevesa osulo tudi nekaj prahu, so njegovi snežno beli lasje še vedno blesteče odsevali iz zelenega, travnatega ozadja. Gospod si je prižgal novo cigareto in zopet neznansko užival ob vsakem dimu. Nekajkrat zaporedoma je pogledal na zapestno uro kot kdo, ki nestrpno čaka na vlak. Nenadoma pa je od presenečenja kar poskočil, ko je v blagodejni hlad pod drevesom udaril nasilni glas mobilca. Nervozno se je potipal po hlačnem žepu, a kar nekaj časa je trajalo, da je izvlekel telefon, ki je brenčal. Ves zardel v obraz si ga je s tresočo se roko prislonil k ušesu. Potem je molče zavzeto poslušal. Toda dlje ko je poslušal, bolj mu je rožnati obraz bledel in se mračil: nemočno se je oziral okoli sebe, kot bi iskal pomoč. Toda niti vrabci, ki so skakljali v krošnji, mu niso prinesli nobene ideje. Preostalo mu je le to, da odgovarja na klic. Z muko se je zadržal, da ni pričel kričati v mobilca – a miroljubnost je najbrž bila njegova odlika. Zelo spravljivo se je oglašal po telefonu in obraz mu je kmalu zažarel od zadovoljstva, kakor bi se mu izpolnila največja želja. Kar precej poguma je potreboval, da je kar se da naglo prečkal prometno cesto. In že se je, kot po čudežu, znašel ob sprehajalni poti pri potoku. Tam je bil zrak ob prelivajoči se vodi hladnejši, prijetnejši. Domačije na drugi strani potoka ga niso motile, zato je sedel na prvo klopco, ki jo je dosegel. Ni si dolgo oddihoval, ker to ni bil tisti pravi kraj, ki ga je imel ves čas v mislih. Zapustil je klopco in se umirjeno napotil po turistični potki, ki je vijugala med poljem in travniki tik ob šumečem potoku. V tem vročem popoldnevu je steza samevala, ker je ob večernih urah služila le sprehajalcem psov. Sprehodil se je do tretje klopce ob vrbah in bujnem potočnem ščavju, ki je zastiralo pogled na potok. Ko je v prijetni senci sedel na klop, je slišal, da so se race v vodi vznemirile. Kmalu so potihnile. Čakal je in se skoraj brez diha predajal sanjarjenju. Najprej je videl samo obris izza klančine, ki se je majal, večal in manjšal: potem se je obris nenadoma povečal in videl jo je v celoti, kot bi kdo odprl okno zaprašenega podstrešja. Ves zardel v obraz, pridržujoč dih, jo je videl, kako se mu vsa mlada in nasmejana približuje. Srce v prsih ga je zabolelo od prehitrega utripa. Kar gledal jo je: njene dolge gole noge, kratko krilce in prozorno majico. Kot bi zagledal zaklad sveta. Ko je kar s torbo, obešeno čez ramo, prisedla k njemu na klop, je bil še vedno tako presenečen, da ni mogel takoj spregovoriti. Videl je le njene na kratko pristrižene lase, ki so štrleli kvišku kot ježeve bodice. Toda njena koža je bila kot reklama za mladost: breskova in sijoča. Nežno ji je hotel potegniti torbo z ramena, ki je bila njena spremljevalka sleherno jutro, ko je tam mimo hitela na delo, in zdaj, ko se je vračala, je ni hotela odložiti: oklepala se jo je kot oporo. Toda gospodove roke so postajale čedalje bolj zahtevne: šarile so po njenem telesu in segale v najbolj skrite kotičke, tako da ji je torba kar sama od sebe zdrsnila z ramen. Ko je tleskoma padla v grmovje ob klopi, so se race iz vode dvignile in kriče odletele. Gospodove roke so se kot požrešne lovke čedalje bolj zahtevno ovijale okoli dekleta, ki je brezizrazno strmela predse. Ni bila videti posebno srečna niti posebno nesrečna. Včasih je sicer imela slabo vest, ker se je tako dolgo zadrževala na poti proti domu s človekom, tujcem, ko niti njegovega pravega imena ni vedela. Malce pa ji je tudi godilo, saj še ni doživela, da bi jo kdaj kdo tako zavzeto občudoval in častil. Samo sedeti je morala ob njem v tej popoldanski vroči tišini, kot bi bila to obenem tudi njena tišina: tišina njenega telesa in misli. Morda pa se je samo zasanjala, kaj dobrega ji bo to popoldne prineslo. Mislila je, kot bi zdrsnila iz časa, a nič dlje kot do misli, kakšen bo tokrat prispevek k njeni borni mesečni plači. Samo malo bo morala še potrpeti: posedeti in pustiti mislim, dokler ne bodo mogle biti več misli. Še jo je držal za roko, še jo je stiskal k sebi, toda brez pravega navdušenja. Videlo se je, da od zadovoljstva samo še prede kot sit maček. Kot se je zgodilo, tako je zlagoma tudi minilo: čar je zbledel in se izgubil v pojemajoče popoldne. Zardeli sončni žarki so se potapljali med grmičje ob potoku. Vonj po sparjenem uvelem ščavju je zavel od vode, ko se je utrujeno sklonila po torbo. Ko si jo je obesila čez ramo, se je molče še enkrat obrnila h klopi, on pa jo je tudi molče, z nasmehom na ustnicah samo gledal. Zdelo se je, kot bi si ne imela ničesar več povedati. O ničemer se nista dogovorila – nič domenila. Sta pač oba vedela, da imata za naslednje snidenje vsak svoj odzivnik. Ko se je gospod pozneje odpravil nazaj proti avtobusni postaji, se je delal že mrak in tudi odmeva njenih korakov ni bilo več slišati.