Po mnenju evangeličanskega duhovnika Ludvika Jošarja je poteza papeža Janeza Pavla II. pričakovano, vendar nenavadno dejanje vrha katoliške cerkve. "Papež je javno izrekel, da je bilo delovanje katoliške cerkve v zgodovini povezano z grehi, krivdami in zmotami, da katoliška cerkev prosi, naj ji svet ta 'ne-dejanja' posameznikov in delno ustanove odpusti. Priznanje in odpuščanje naj bi pomenilo očiščenje spomina v katoliški cerkvi ter spravo med narodi, torej pot v prihodnost brez bremen greha, krivde in zmot. Vrh katoliške Cerkve je verjetno potreboval precej poguma, da se je odločil za ta korak. V novejši zgodovini so nekaj podobnega, toda v drugačnem kontekstu in v drugačni obliki, naredili predstavniki evangeličanske cerkve v Nemčiji 1945 v znani stuttgartski izjavi o krivdi v zvezi z zločinskim delovanjem fašizma in nacionalsocializma. Dogodek na prvo postno nedeljo upravičeno zbuja upanje, da se tudi v katoliški cerkvi vse bolj širi spoznanje o pluralni družbi, pluralnem verovanju in pluralnem svetovnem nazoru. Morda je to tudi izraz spoznanja, da katoliška cerkev kot ustanova živi v tem svetu in jo vodijo ljudje, ki niso nezmotljivi."