Ko je Demetrio živel na Borovem otoku, se ni znašel med meščanskim ženstvom, ki je po peti uri popoldne posedalo pri domačih vratih, in tistimi drugimi, preveč naličenimi ženskami, ki so, tudi po peti uri, v primestnih hišah s papagajsko zeleno pobarvanimi oknicami grizljale star kruh s kislim mlekom. Vpričo domačink, spodobno zadržanih dev, s senco čuječne matere za petami, se je počutil plašnega, nepopolnega. Mislil je, da ga bodo gledali zviška, že samo zato, ker si je moral poiskati delo na njihovem otoku; da se bo njegovo nezadovoljstvo na otoku razleglo, kot bi pajac pihnil v kovino. Menil je tudi, da bi se očetje dotičnih dev lagodneje počutili ob poznanem kmetu, po možnosti "dobro stoječem", s poklicem in koreninami v tistih krajih, kot pa ob Havancu, ki ga je dejstvo, da je moral zapustiti prestolnico, ožigosalo z vsemi poprejšnjimi porazi. Poleg tega je bil debelušen, precej plešast, zelo nizek, negotov ob začetku vsakega pogovora, tako da se je kar potuhnil, kadar se je seznanil s častivrednimi ženskami. Pač pa si je pred onimi drugimi, iz predmestja, ki so bile pomazane s kremami in cenenimi dišavami, debelo našminkanih ust, pa že v letih, ko so ustnice zaradi usihajoče vlage videti plenive kot zaplate prekletih živali, dal duška s hotenim razuzdanjem svoje manjvrednostne samocenzure, se podprl s cikavim vinom, medmetnimi medklici in sunkovitimi gibi, s čimer je hotel razmigati svojo živalskost, da bi se snela s tečajev, kot strast primitivnega domorodca.