Obvezne volitve ali Compulsory Voting imajo v Belgiji, Luksemburgu, Grčiji, Cipru, nekaterih švicarskih kantonih, Avstraliji, Argentini in nekaterih južnoameriških in azijskih državah, čeprav so obveznosti v različnih državah različne. Avstralske izkušnje kažejo, da se je od uvedbe obveznih volitev volilna udeležba s 50 odstotkov na začetku stoletja povečala kar na 92 do 93 odstotkov. V Sloveniji se je volitev leta 1992 udeležilo 85,5 odstotka volilcev, leta 1996 pa le še 73,7 odstotka. Čeprav Avstralce izvedba takšnih volitev v organizacijskem smislu precej stane, v Sloveniji zaradi majhnosti v primerjavi z avstralskimi širjavami to najbrž ne bi povzročalo velikih težav. Daljši konec pri tovrstnih volitvah potegnejo politične stranke, ki jim ni treba zapravljati ogromnih količin denarja za različne tabore in veselice ter neokusne politične slogane, kot to počnejo pri nas, da bi prepričale skeptike, lenuhe, omahljivce in politično neopredeljene, naj se le udeležijo volitev in glasujejo zanje. Vsi državljani morajo tako ali tako na volitve, vsak volilec pa najbrž ve, katera politična opcija mu bolj ustreza, ali pa odda prazen listič. Velika težava, ki precej pesti državljane, so kazenski ukrepi za tiste, ki se volitev ne udeležijo. Za tovrstne zadeve so zelo odločno poskrbeli Belgijci. Prva neopravičena neudeležba na volitvah se kaznuje s 1000 do 2000 belgijskimi franki (približno 5000 do 10000 tolarjev), ponovitev neudeležbe z 2000 do 5000 franki (10.000 do 25.000 tolarjev). Po štirih kršitvah v obdobju petnajstih let je volilec zbrisan z volilnega seznama za deset let, v tem času pa tudi ne more kandidirati in opravljati javnih funkcij. Glede na to, kako radi Slovenci delamo prekrške, bi država samo s temi kaznimi zbrala dovolj denarja za organizacijo volitev.