Ko sem sprejel to funkcijo, sem bil precej neizkušen. Vsa situacija mi je povzročala nemalo težav, ki so izhajale predvsem iz moje velike naivnosti, iz moje velike apriori vere v človeka. K delu sem pristopil emocionalno, zaradi tega pa sem bil veliko bolj ranljiv. Še vedno mislim, da je največje zlo, če človeku povzročiš bolečino. Če igralcu nisem uspel najti vloge v predstavi in sem ga prepustil čakanju, sem bil prepričan, da mu povzročam bolečino. Ta občutek me je neskončno bremenil. Umetniško vodstvo gledališča je sicer izjemno zahteven poklic, pri izvajanju katerega ni napisanih pravil in se ga skoraj ne da naučiti poprej. Pri tem ti pomagata edino delo in življenje samo. Lojze Filipič je veljal za enega najboljših umetniških vodij vseh časov. Spominjam se, da sem takrat prebiral njegove spomine in zrl v neskončne in globoke vrzeli med njegovim delom in mojim pristopom k vodenju gledališča.