Andrej: Takrat je bila za nama šele slaba polovica. Zdaj je vrh več kot polovica poti. Deset metrov pod njim se začne prvi fiks. Vpneš se, in tudi če se po riti pripelješ, prideš dol. Takrat pa ni bilo ničesar. Zadnjih 700 metrov si moral plezati nazaj. In po tisti smeri je bilo res težko. Močno se je prediralo. Kljub temu sva sestopala nenavezana. Potem sem zdrsnil. A šele čez nekaj dni sem zares dojel, kaj sva naredila. Imel sem tudi slabo vest zaradi brata, ki je moral odnehati. Nisem se dobro počutil. Začetek je bil res slab. Kisik sem prvič v življenju preizkusil šele nad 8000 metri. Potem se je ventil pokvaril meni, pa njemu. Nejc je oslinil prst, da bi poskusil, kje uhaja zrak. Slina je zmrznila. Delovalo je. A takrat sem rekel, da ne grem več nikamor, kjer bi potreboval kisik. Bil sem precej neizkušen. Po mojem nisem niti enega metra splezal naprej, vedno so bili spredaj starejši.