Druga tema, ki je prav tako stalno prisotna, pa je smrt. Pa ne samo smrt, ki so jo povzročili ta ali oni režim, ampak smrt kot nekaj čisto življenjskega, smrt kot del življenja, kolikor je sploh lahko njen del in kolikor sta ta dva pojma povezana in po drugi strani nujno nasprotna in ločena. Morda bi bil na tem mestu potreben zelo kratek povzetek romana. Ta se namreč stalno dogaja okoli pripovedovalca z imenom Potok. Njegovo ime je precej nazorno, saj se dogodki v njegovem življenju nizajo en za drugim in so povsem nepričakovani in nepredvidljivi. Tako se roman začne z njegovim sodelovanjem v neki skupnosti petih, ki so se ukvarjali z raznimi milo rečeno čudnimi posli. Ta skupnost kaj kmalu razpade in Potok potem večino svojega časa preživi s svojo ljubeznijo, oziroma kot sam pravi sestro (seveda ne v dobesednem pomenu) Črno. Dogajajo se jima spet takšna in drugačna čudaštva, dokler se Črna ne začne ukvarjati s prostitucijo in se s Potokom ne razideta. Potok se v tretjem delu romana vrne na staro prizorišče, to je v Prago, kjer se poskuša ponovno vključiti v družbo, tudi s pomočjo starih znancev, in kjer tudi spozna, da želi biti s Črno. Le-to poskuša najti, a mu nikakor ne uspe. Potokovo življenje je zelo razgibano in fantastično, a če je njegovo ime tako zgovorno v tem segmentu, pa to ni edina skrivnost, ki ga krije. Če namreč pogledamo ime Potok (za katerega pravzaprav ni nujno, da je ime, ampak je lahko tudi priimek) in ga primerjamo s priimkom avtorja knjige Topol, bomo opazili neko podobnost. Namreč samoglasnika o sta na istih pozicija v obeh imenih, poleg tega pa sta prva in tretja črka torej p in t v obeh imenih ravno na obrnjenih pozicijah in obe imeni pa sta še enako dolgi. Iz tega lahko sklepamo na avtobiografskost romana. Tako nas ne sme čuditi, da je Potok opravljal različna fizična dela, da je delal v kiosku in v skladišču ter da se mu dogajajo razne čudne stvari, saj je tudi avtor, torej Topol, bil prisiljen v življenju opravljati različna zanj neprimerna dela, kot so kurjač in skladiščnik, o bizarnostih ki jih je preživel pa lahko sklepamo iz njegove biografije. No, besedna igra z imeni nam je seveda dobro znana še pri enem Pražanu, in sicer Franzu Kafki in njegovi Preobrazbi. In glej ga zlomka, tudi tam ima precej veliko vlogo sestra. Le da ima tam, vsaj po mojem mnenju, ravno nasprotno vlogo kot pri Topolu. Pri Kafki je sestra namreč tista, ki mu je pomagala preživeti, je bila oseba, ki je povezana z življenjem, pa kljub temu da mu je na koncu prav ona prinesla odločilni udarec. Pri Topolu je stvar nasprotna. Na več mestih pravi: »Zdaj že vem, da je moja sestra smrt«. Smrt pa je od nekdaj bila tista, ki je porajala takšna ali drugačna metafizična razglabljanja. A kaj se zgodi Potoku? Njega smrt zapusti.