Tito je bil nesporni voditelj druge Jugoslavije in ena najbolj vidnih osebnosti 20. stoletja. Jugoslovanska propaganda ga je prikazovala predvsem kot velikega vojaškega vodjo in zmagovalca osvobodilnega boja ter revolucije, kot enega od začetnikov gibanja neuvrščenih in popotnika po številnih državah sveta, kot z veseljem videnega gosta v vseh koncih Jugoslavije, bistveno manj pa kot nosilca političnih idej. Za razliko od parlamentarnih demokracij je namreč politično življenje v Jugoslaviji postalo pravi ritual. Volitve in kongresi komunistične stranke so postali obredi brez vsebine, ki naj bi le potrjevali priljubljenost velikega vodje, njegove stranke in njene politike med državljani Jugoslavije in prijateljskimi narodi sveta. V globljo vsebino političnega sistema pa številne reforme niso posegle. Jugoslovansko politično vodstvo je v iskanju drugačnega družbenega sistema, ki bi jo vidno ločil od ostalih vzhodnoevropskih komunističnih držav, a bi še vedno ohranjal monopol komunistične stranke, precej eksperimentiralo, reforme reform in zatem še nove reforme pa so dokazovale, da nikakor niso prišli do rezultata, ki bi jih zadovoljil.