Evropski film si je za objekt nostalgije izbral bolj problematično oziroma še kako zgodovinsko obdobje 40. leta ali, točneje, čas druge svetovne vojne. Ta doba pa seveda ni inspirirala le estetske podobe, marveč je njena filmska evokacija pričala o precej dvoumnem fenomenu na eni stani o omajani zgodovinski gotovosti glede fašizma, na drugi pa o njegovi perverzni zapeljivosti. Tako se npr. Max v filmu Liliane Cavani Nočni portir (1973) kot nekdanji nacist norčuje iz nacističnih in sploh vseh idealov, zato je za modernega gledalca dovolj privlačen (če je res, da ta v nič več ne verjame); Max je prikazan bolj kot perverznež, ki je v koncentracijskem taborišču našel priložnost za realizacijo svojih sadističnih fantazij. Ampak to naj bi veljalo tudi za njegovo žrtev, Lucijo, ki naj bi se ji v taborišču ponudila priložnost za uresničitev njene lastne fantazije kot hčerko demokrata jo namreč muči in zlorablja nacistični krvnik.