Leta 1970 Mitja kot zvezni premier nastopi na zasedanju Generalne skupščine OZN v New Yorku. V zgodovino se vpiše kot prvi Slovenec, ki je v tem najvišjem organu Združenih narodov govoril v slovenščini. Naslednje leto se Mitji izteče mandat. Žezlo zvezne vlade prepusti Džemalu Bijediću, sam pa po nekajmesečnem »razpoloženju« leta 1972 postane podpredsednik predsedstva federacije. Je formalno drugi človek za Titom (ki vodi predsedstvo), dejansko pa je njegova funkcija povsem protokolarna: udeležuje se državniških pogrebov in predsedniških inavguracij. Leta 1973 Mitja konča svoje prvo beograjsko obdobje, vrne se v Slovenijo in postane šef SZDL, ki ga vodi naslednjih devet let. Predseduje tudi svetu za odnose z verskimi skupnostmi ter tiskovnemu svetu. Leta 1974 sekretar SZDL postane Milan Kučan, ki bo štiri leta kasneje, na Mitjev predlog, prevzel vodenje republiške skupščine. V tem času se obnovijo zasedanja kulturnega plenuma, odpirajo pa se tudi posamezna vprašanja preteklosti. Leta 1977 Mitja sopodpiše kompromisno in precej dvoumno Izjavo predsedstva CK ZKS in predsedstva RK SZDL o dachavskih procesih. V njej tedanja oblast obsojence, člane taboriščnih komitejev, sicer odveže pravne, ne pa tudi »moralno-politične odgovornosti zaradi obnašanja v taboriščih«. Leta 1979 Mitja praznuje šestdesetletnico. Ob jubileju mu čestita Tito, ki ga ob tej priložnosti odlikuje z redom junaka socialističnega dela. Mitja izjavi: »Partija je zdaj stara šestdeset let, tako kot jaz.« Obljubo, da se bo upokojil s šestdesetimi leti, pa požre. Natanko čez deset let mu bo v imenu predsedstva SFRJ čestital dr. Janez Drnovšek. Leta 1980 šestdeset kulturnih delavcev spiše Pobudo za novo revijo, katere naslovnik je po funkciji Mitja. Ko bo dve leti kasneje zapuščal SZDL, bo ravno izšla prva številka. V vmesnem obdobju oblast uprizori vrsto manevrov, da bi se revije polastila ali vsaj otopila njeno ost. SZDL na koncu doseže vsaj to, da eden od pobudnikov, dr. Dimitrij Rupel, ne postane odgovorni urednik.