začel nakladati, da je njen dolgoletni oboževalec in da je gledal vse njene filme in tudi večino gledaliških predstav. Zelo občuteno je povedal, da je z najnovejšo vlogo gospe Alvingove v Strahovih dosegla zrelost in se odlepila od frfotavih vlog mladenk, ki res ne pritičejo več tako dobri igralki. Lucija Lupinc je ob teh besedah kar vzcvetela. Mark pa se je počutil zelo nelagodno, ker je moral opazovati, kako stari profesor telovadbe zapeljuje njegovo mamo, ki ob tem zadovoljno utripa s trepalnicami in si popravlja brezhibno frizuro. Po debeli uri je Mark le doživel težko pričakovani trenutek – lahko je odšel domov. »Tale tvoj profesor telovadbe je prav simpatičen,« je rekla mama v avtu. »Res ne vem, zakaj si moral špricati njegove ure.« Mark je zaničljivo prhnil. »In še precej čeden je,« je nadaljevala mama. »Čeden?« je planil Mark. »Saj je vendar star!« »Star?« se je začudila mama. »A sem jaz stara?« je užaljeno nadaljevala. »Največ pet let je starejši od mene.« Mark je še enkrat nejevoljno prhnil in se odločil, da se o njem z mamo ne bo več pogovarjal. Naj si ga čim prej izbije iz glave, je pomislil. »A je poročen?« je vprašala mama. »Ja, in sedem otrok ima,« je rekel Mark. Lucija Lupinc je seveda dobro poznala svojega sina in vedela je, da si prav debelo izmišljuje, hkrati pa je ugotovila, da ga ne sme več spraševati o Andreju Romanovu.