podatke, ki so brezčasni in presegajo dobesedno razmišljanje. Novinarja z imenom David je pritegnil arhetip Coprnika, ker je menil, da z vrtanjem v zgodbe, ki razkrivajo pokvarjeno stran družbe, ljudi »odreši uroka«, ki je vklepal njihove misli. Ko je David oblikoval svoje osebno Kolo, je njegov arhetip Coprnika pristal v enajsti hiši, ki upravlja naše odnose do zunanjega sveta. Njegov prvi vtis je bil, da je on tisti, ki je »uročen«, kar ga je tako ogorčilo, da je precej teatralično opisal, zakaj in kako, da se je ta arhetip po njegovem mnenju znašel na napačnem mestu - nedvomen znak, da je njegov razum potegnil za ročno zavoro. Ko pa sva ta vtis razčlenila z ohlajeno glavo, je David postopoma doumel, zakaj se je sam znašel v prijemu svojega prepričanja, da je svet temačen kraj, ki mu vladata brezvestnost in lakomnost, in zakaj čuti potrebo pripraviti svoje bralce, da soglašajo z njim. Nazadnje je sprevidel, da ga je glas njegovega Coprnika privedel v vse življenje trajajoč vzorec, ko je hotel vplivati na mnenje drugih ljudi. S pisanjem o izključno nezaželenih dejanjih, stališčih in prepričanjih je nevede ljudem dajal dovoljenje za takšno razdiralno ravnanje. Kadar David zdaj sede k pisanju, čeprav se še vedno posveča »snovanju urokov«, izraža svoje misli precej drugače, ker razširja upanje, kakšno bi lahko bilo življenje, namesto da seje grozo, kakšno življenje je in vedno bo. Katerih povsem določenih izkušenj se spomnim, ko pomislim na družabništvo med tem arhetipom in njegovo hišo? Nekega moškega, ki je odkril, da je njegov arhetip Sodnika pristal v enajsti hiši, ki upravlja naše odnose do zunanjega sveta, je najprej spreletelo, da pravzaprav vedno sodi vse in vsakogar v zunanjem svetu. Sprva se je odločil za Sodnika, ker je vse življenje spoštoval pravne postopke, vendar je ugotovil, da je ta arhetip dejaven tudi na drugih področjih njegovega življenja. »Spoznavam,« je dejal, »da vsak človek goji svoja mnenja, jaz pa sem s svojimi presojami prav obseden. Pri vsakem najdem nekaj, kar mi ni povšeči, vendar se zdaj učim brzdati to svojo slo po iskanju napak. Ko sem se začel posvečati arhetipom, drugemu za drugim, sem ugotovil, da sem pri slehernem in tudi pri sleherni zadevi našel nekaj, kar je bilo potrebno graje, veliko prej kot pa hvale. Zdaj se sprašujem, kdo vse bi morda postal moj drag prijatelj, če ne bi tako obsojal ljudi, in kaj vse bi lahko doživel, če ne bi o marsičem vnaprej presodil, da je nesmiselno.