Obraz, ki sem ga tistega jutra zagledal v ogledalu, prav gotovo ni bil moj. Toda jaz ne bi bil jaz, če bi me zmedel že en tak čisto navaden rdečenosi klošar. Hladnokrvno sem se vrnil v posteljo. Ko pa sem čez dobro uro znova prizehal v kopalnico, je iz ogledala še vedno veselo buljila ista razmršena in bradata podoba. Splahnil sem si čelo z mrzlo vodo, a tudi to ni pomagalo. Tip preprosto ni hotel stran. Še več: s krvavo razpokanimi očmi mi je prebrisano pomežiknil in s širokim nasmehom razgalil svoje škrbasto zobovje. Seveda pa me kot treznega in razumnega človeka tudi to ni spravilo s tira. Do sveta okoli sebe sem zmeraj znal ohranjati distanco, razdaljo med jaz, ki občuti, in jaz, ki občuteno osmisli in na novo odigra. Ali povedano bolj preprosto: bil sem edini režiser svoje usode. Zato sem brez težav ohranil mirno kri celo tedaj, ko je vsem okoli mene že zdavnaj zavrela. Globoko sem vdihnil in s čisto običajnimi jutranjimi koraki zapustil kopalnico.