Pismo je prispelo v Ystad 19. avgusta 1993. Ker je bila na njem afriška znamka in je bilo očitno od njene matere, ga ni takoj odprla. Hotela ga je prebrati v miru in tišini. Po debelini ovojnice je sklepala, da je v njem precej listov. Od matere predtem ni bilo glasu že dobre tri mesece, in v tem času se je gotovo nabralo veliko novega. Pustila je torej pismo ležati na kavni mizici, odločena, da počaka do večera. In vendar jo je obhajal rahel nemir. Zakaj je mama tokrat natipkala svoje ime in naslov? Odgovor bo nedvomno našla v pismu. Bilo je že blizu polnoči, ko je odprla vrata na balkon in sedla med vse tiste svoje cvetlične lonce. Bila je prijetna, topla avgustovska noč. Morda ena zadnjih v tem letu. Jesen je bila že blizu, nevidna, a že skoraj otipljiva. Odprla je pismo in začela brati.