Pusti jo! Pusti jo! Spet tisti grozni glas. Ampak Lilijin pohlep je bil tokrat močnejši od strahu. Bliskovito je segla po kroni, zgrabila jo je in izginila v skrivališče. Prisluhnila je. Noben glas je ni več klical. Nihče ni šel za njo. Pa ji je bilo kljub temu tesno pri srcu. Odločila se je, da bo s čarovniškim preskokom kar takoj odpotovala domov in si tam dragoceno najdbo natančneje ogledala. Z roko je segla v žep, da bi ven potegnila svojo plišasto miško. Potem si jo bo pritisnila k srcu, odrecitirala urok za čarovniški preskok in že bo spet v sobi. Vendar pa prsti niso našli ničesar. Takrat se je spomnila, da je sploh nima s seboj. Jasno. Saj sploh ni bila pripravljena. Po pomoti je pristala tukaj. In to zato, ker je urok prebrala naglas. Kakšna trapa je bila! Začetniška napaka. Bo morala zdaj za vedno ostati v džungli? Začutila je, kako se ji v kotičkih oči že začenjajo nabirati solze. Vendar je groza hitro izpuhtela, ko je z drugo roko zatipala Leonov jojo. Otrla si je pot s čela. Tudi z njim bo lahko skočila nazaj. In sicer v Leonovo sobo. Tudi v redu.