Študenti mojega popoldanskega predavanja kompozicije se niso dali prepričati. Pravzaprav so menili, da sem jih prevaral. Zaprosil sem jih za nasvet v obliki eseja, potem pa sem očitno šel ubit tisto gos, še preden so mi oddali svoje naloge. Nekateri izmed njih so bili priče mojemu dopoldanskemu intervjuju pred kamero in takrat nisem zanikal krivde. Še huje, slišali so mojo prikrito grožnjo, da bom nadaljeval s pokolom, dokler mi ne dodelijo sredstev. In tako so zdaj vsi besni nad mano, pa čeprav sem očitno upošteval nedvoumen nasvet večine njihovih esejev, ki sem jih zbrane na hitro pogledal in jih razdelil na dva neenaka kupa. Izmed večjega kupa “ubij raco” sem tri kratke eseje prebral na glas, anonimno, zato da bi sprožil razpravo ali zbudil dvom. Upal sem, da če bo večina teh intelektualno zmedenih mladcev in mladenk dejansko slišala svoje besede, prebrane na glas, če bodo morali prebaviti ne le njihov nasvet pač pa tudi logiko, ki je vodila do tega nasveta, se bodo, če že ne premislili, vsaj seznanili z dvomom.