Ne le za petje, tudi za jezik je potreben posluh. Primer še ene prvošolke kaže, da postavljanje vejic ni tako zapletena reč, kot se zdi nekaterim. Malce prisluhneš, prebereš na glas, pa gre. No, ja, ne vsakomur. Bolj sramotno kot žalostno je, da so vejice španska vas celo nekaterim srednješolskim profesorjem. Kot da ne bi nikoli hodili v šole, pomisli bralec, ki vzame v roke navodilo za pripravo projektne naloge v gimnaziji. Najbolj varno je, je bržkone razmišljal (če sploh je kaj razmišljal) učitelj resda tehničnega predmeta, da vejic sploh ne postavljam - ker če jih, jih narobe. Res zanimiva je primerjava obeh tekstov, prvošolkinega in profesorjevega, a žal predolga za objavo. In zelo zaskrbljujoča. Še posebno ker profesor med zaključnimi vrsticami navaja tudi kriterije ocenjevanja. Med njimi bo, pozor!, tudi njegova ocena uporabe stila in slovenskega jezika. Ostaja trhlo upanje, da bodo vsaj projektne naloge slovnično ocenili profesorjevi kolegi v zbornici - če že njegovih navodil učencem ni mogel nobeden bolj pismen pregledati, preden jih je razdelil v razredu.