o je bil 1. februarja 1945 osmi februar, dan Prešernove smrti, proglašen za praznik slovenske kulture, si je bilo najbrž težko predstavljati, da bo ta dan, od leta 1991 državni praznik Republike Slovenije, po 60 letih še vedno pomemben in celo še bolj ter da bo imel takšne razsežnosti, kot jih danes v resnici ima. Prešernova poezija, ob kateri se slovenski kulturni praznik navdihuje, je že davno postala narodni spomenik, je pa tudi neusahljiv studenec, ki nas in našo kulturo napaja in poživlja. Konec januarja, cel februar in še čez se med nami dogaja nekaj pomembnega, nekaj, kar ima posebno moč, da nas duhovno bogati, spodbudno vpliva na našo ustvarjalnost, krepi zavest naše narodne pripadnosti, dviga naš narodni ponos in nas povezuje. Že v preteklosti, od Trubarja dalje, je slovenski narod črpal moč iz kulture in se ob njej razvijal, dokler ni v duhu Slomškovega naročila Ljubite svoj narod, spoštujte svoj jezik! in ob visoki Prešernovi pesniški besedi dokončno stopil v krog evropskih narodov. V Prešernovi poeziji vedno znova odkrivamo aktualne misli, tudi take, ki kažejo na negativne pojave v današnji slovenski družbi, ali pa take, ki razodevajo svetlejši pogled na svet. V prvem primeru so npr. zgovorni verzi iz Flegije svojim rojakom: Kar ni tuje, zaničuješ, /starih šeg se zgublja sled, /pevcev svojih ne spoštuješ… Optimizem in ponos vzbujajoče pa so druge pesmi, npr. Zdravljica, zlasti v predzadnji kitici, ki je slavospev svobodi in miru med narodi. Ignac Golob, slovenski diplomat na Dunaju, vrsto let državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve, je predlagal, naj bi Zdravljica postala himna Združenih narodov. Pomenljiv je tudi naslednji dogodek. V nedeljo, 5. februarja 2006, so se blizu Prešernove rojstne hiše v Vrbi, ob prisotnosti velike množice, zbrali veleposlaniki 16 držav in počastili Prešerna s tem, da so vsak v jeziku države, ki jo v Sloveniji predstavljajo (tudi v arabščini), prebrali kitico Žive naj vsi narodi…, ki je postala v Premrlovi uglasbitvi slovenska državna himna. Prešernova misel si utira pot v svet tudi ob takih priložnostih. Številne pripreditve ob slovenskem kulturnem prazniku, od osrednje v Ljubljani do zamejskih in zdomskih, se leto za letom vsebinsko obnavljajo, iščejo novih poti in se prilagajajo različnim dejavnikov. Nekatere dajejo večji poudarek literarni ustvarjalnosti, druge glasbeni ali likovni, še druge se opirajo na ljudsko kulturo, kar je tudi razveseljivo. Ker ni mogoče mimo pomembnih obletnic, je letos večji poudarek na stoletnici smrti Simona Gregorčiča. “Goriškega slavčka” se letos v celotnem slovenskem prostoru spominjamo na več načinov: z novimi izdajami njegovih poezij, s članki in spominskimi zapisi, s prireditvami, razstavami, koncerti itd. Tudi Prešernove proslave so marsikje uglašene na njegovo poezijo, kakor so bile v preteklih letih na Kosovelovo in na dela drugih ustvarjalcev. Med letošnjimi Prešernovimi proslavami pri nas prav gotovo izstopa osrednja v Gorici in Trstu z izvedbo veličastne Sattnerjeve kantate Soči. Že dalj časa se nanjo pripravljajo pevci naših najboljših zborov, solisti in orkester. To bo gotovo ena najimenitnejših letošnjih Prešernovih proslav v slovenskem prostoru. Njenim prirediteljem in izvajalcem vse naše priznanje. Z njo bomo namreč v zamejstvu dostojno počastili praznik slovenske kulture in Gregorčičevo stoletnico.